Precej tiha znamenitost

15.9.2020

Parček dveh deklet z ramo ob rami stoji pod velikim kolesom Riesenrad in čaka, da se bo znamenita železna konstrukcija začela vrteti.
 
"Precej tiha znamenitost," pravi ena od njiju, ki nosi črno majčko, rdeče hlače, lase pa ima svetle. "Tako kot ti," po kratkem premolku reče svoji partnerki, ki nosi sončna očala in slamnik, ter ji poda roko.
 
Prijateljica se je otrese. "Ne prenesem, če govoriš, da sem takšna ali drugačna. To počneš že ves čas, odkar sva zapustili Berlin," ji reče in jo odrine.
"To pa sploh ni res," pravi črna majčka, presenečena, kako zelo je njena dobronamerna pripomba razjezila prijateljico s slamnikom, ki se obrne proč in se napoti proti središču zabaviščnega parka Prater. "Ti bom zdaj še jaz pokazala nekaj, kar je takšno kot ti!"
"Z veseljem," pravi črna majčka in ji sledi, "samo počakaj me, prehitra si!"
 
Dekle s slamnikom se ustavi in s prstom pokaže v zrak. "Poglej: leseni vlakec smrti Hochschaubahn."
"Ja in?" Črna majčka prime prijateljico za roko in jo pričakujoče pogleda.
"Kar misli si," pravi dekle s slamnikom, se ji iztrga in steče proč, pri tem pa drži svoj klobuk.
"Kako si zlobna!" zakliče črna majčka. Dekle s slamnikom se ne ustavi niti ne obrne, temveč izginja iz vidnega polja kot vse manjša in manjša pika.
 

Vsaka po svoje

"Rečem ji nekaj lepega, ona pa podivja. Tega pa trenutno res ne rabim."
 
Črna majčka se nasloni na ograjo, ki obdaja vodni vlakec smrti, in se zazre predse. Veriga vleče plastična debla, ki so pravzaprav čolni, navpično navzgor, pri tem pa glasno rožlja. Moški s psom pridrvi po strmem slapu, curki vode škropijo vse naokrog. Star moški za njim se ga oprime za rame in poskuša vstati, uživa v pršenju vodnih kapljic, ki mu padajo na obraz. Dekle s črno majčko si zlahka predstavlja, kako prijeten je ta občutek. "Sedi, oče, ne vstajaj," reče mlajši moški. Starejši ga ne posluša, pes laja, sin ošteje psa.
 
Črna majčka gre dalje, s pogledom išče dekle s slamnikom, a je nikjer ne vidi. Vsepovsod se razlegajo pridušeni zvoki glasbe, iz vseh kotičkov zabaviščnega parka odmevajo melodije. Štirje fantje in dekleta, ki se oklepajo vrvi, visijo visoko v zraku na ogromni gugalnici, ob tem pa kričijo na ves glas. "Poglej si onega, vsak hip mu bo slabo," reče neka ženska in skupaj s črno majčko se nekoliko umakneta, da ju v najslabšem primeru ne bi zadeli izbljuvki.
 

Gorila, hudič, invalidski voziček, otroci

Na drugi strani za rešetkami nepremično stoji velika, mehanska gorila. Neki otrok jo opazuje in od samega začudenja izgubi ravnotežje. Mrtvaška glava dviguje in spušča rdečega in zelenega hudiča. Iz hiše strahov se slišijo pridušeni kriki, sliši se drobljenje stekla, neka pošast se reži, neka ženska figura na vozu izgine za nihajnimi vrati, ki so oblepljena s pajčevinami iz vate.
 
Nekaj korakov dalje prodajalec kart za avtodrom v eni roki drži velik kebab, z drugo roko usmerja prazen električni avtomobilček na rob ploščadi. Mlad moški s posebnimi potrebami nepremično drži volan in se ves čas vozi v krogu, ne da bi ob tem kazal kakšna čustva, morda je videti nekoliko napet. Moški, ki sedi poleg njega, seže po volanu, ko jima grozi, da bosta zadela rob. Le kako bi bilo, če bi se po Pratru vozila z invalidskim vozičkom? Črni majčki se to zdi precej žalostno, nato pa se spomni, da bi jo lahko prenesli iz vozička na sedež vlakca smrti.
 
Ali je tam dekle s slamnikom, ki napenja lok in strelja v tarčo?
 
Zrak razparajo presunljivi kriki. Neki fantje se vsi razburjeni vračajo z vožnje z vlakcem smrti k fantu, ki jih je čakal zunaj. Govorijo en čez drugega in navdušeno odidejo dalje, mimo otroka, ki se resno ozira za njimi.
 

Snidenje

Dekle s slamnikom in sončnimi očali leži na klopi v senci velikega drevesa.
 
"Pozdravljeni, lepa dama." Črna majčka sede poleg dekleta s slamnikom. "Ah, kako je bilo to lepo. Kakšen vrvež, toliko veselih, navdušenih ljudi in koliko otrok. Ves dan bi jih lahko opazovala."
Dekle s slamnikom si pomane oči pod sončnimi očali in zazeha. "Mene je pa kar malo utrudilo. Se odpeljeva do Donave? Ne more biti daleč. Danes je tako lep dan, da bi se morda lahko še kopali."
 
"Poglej! Otroci na konjih. Pridi, to si morava ogledati." Črna majčka potegne dekle s slamnikom za seboj, ta se upira, a nato popusti in se opre na prijateljico, da lažje hodi. "Presneto, kako težke noge imam, sploh ne morem več hoditi, moram v vodo, res, takoj moram v vodo." Črna majčka se ji zasmeje, jo močneje prime in skoraj vleče za seboj. "Zmogla boš, zmogla boš, samo še par korakov."
 

Otroci na konjih

Pod platneno streho čakajo otroci, da pridejo na vrsto. Več manjših in večjih konj je privezanih ob plot, pasejo se in pojedo vse, kar lahko dosežejo.
 
Fantek spleza na klop, da bi bolje videl. "Konja lahko tudi pobožaš," reče eden izmed fantov, ki dvigujejo otroke na konje in jih pripnejo na sedlo, "ampak pazi, da se jim približaš z razprto dlanjo." Fantek iztegne dlan, jo ponudi konju in spet takoj umakne, ko se mu konj približa z nozdrvmi. Fantek še enkrat poskusi. Tokrat mu uspe, da konja poboža po glavi. Na obraz se mu zariše velik nasmeh.
 
Z jahanja se vrača majhna deklica, ki zelo resno gleda predse, ko jo mama vpraša, ali ji je bilo všeč, pa počasi, a odločno prikima. Fanta, ki skrbita za konje, se šalita, medtem ko pripravljata naslednjega otroka. Za steklom okenca, kjer prodajajo karte, šef prešteva bankovce.
 
Črna majčka, ki skrbno spremlja dogajanje, začuti, kako se dekle s slamnikom nasloni na njeno ramo in jo prisrčno objame. Kmalu zatem začuti, kako dekle s slamnikom še tesneje prižema glavo ob njeno ramo in rahlo drhti, kakor da bi ji šlo na jok.
"Kaj pa je?" vpraša črna majčka in potreplja dekle s slamnikom, "kaj te muči?"
"Poglej te otroke," zašepeta dekle s slamnikom, "kako srečni so. In ... jaz sem tako vesela, da te imam ... da in si tukaj in da sem s teboj." Črna majčka jo nežno poboža po hrbtu in opazuje, kako se deček ponosno vrača z ježe. "Kako lepo," zašepeta dekle s črno majčko.
 

Nevidni ključek

Dekleti se z roko v roki sprehajata po Pratru, sledita navigaciji do križišča Praterstern in se s podzemno železnico odpeljeta do bližnjega otoka na Donavi, kjer ju pričaka sonce. Skozi okno na peronu gledata dol na lesketajočo vodno gladino, ki se v daljavi izgublja v meglicah in zelenju. Na desni odkrijeta prostrane lesene terase, kjer ljudje uživajo v poletnem večeru, klepetajo, se igrajo in počivajo. Po vodi plujejo čolni, labodi iščejo hrano na bregovih.
 
"Ti si …," začne dekle s črno majčko, se namuzne in si usta zaklene z nevidnim ključkom.
 
"Zate sem danes celo Riesenrad, precej tiha znamenitost, kot si rekla." Dekle s slamnikom se skozi okno postaje podzemne železnice zazre v sonce. "Res sem prava atrakcija, to drži, ampak nisem pa ravno pogosto tiho, kajne? Rada sem ves čas naokrog, vedno v pogonu, to je res. Ampak to so le besede in trenutki; in besede in trenutki minejo, ostane pa nekaj drugega. Ostane spomin, tišina. Malo čudno, ampak tako je. Zato zdaj tvoje besede razumem kot kompliment in sem ga vesela." Dekle s slamnikom pogleda črno majčko in se nasmehne. "Kaj pa zdaj praviš? Si presenečena?"
 
"Jaz," počasi reče črna majčka in želi pojasniti, da njena opazka sploh ni bila mišljena dobesedno, ampak je preprosto hotela reči nekaj prijaznega, a nato tega vendarle ne pojasni, temveč se samo nasmehne.
"Kaj jaz?"
"Jaz se samo veselim piva s teboj. Daj, pridi. Tale otok na Donavi je res čudovito odkritje, dobro si to našla. Danes je najin srečni dan."
 

Zanimive povezave

Zgodovinski podatki (v nemškem jeziku):

Risba: Sandra Biskup
Besedilo: Simon Kovacic
Prevod: Amalija Maček